Sončni pletež: moč, energija, samozavest in notranji ogenj

Iz tretje čakre izhaja energičnost, volja do življenja, vitalnost. Notranja moč nam da upanje, da lahko naredimo karkoli, se lotimo česarkoli, tudi delamo napake in se na svoji poti spotikamo, vendar ohranimo smer in neprestano aktivnost. Kaj želiš in hočeš? To je tvoje gorivo za ogenj tretje čakre. Strast in želje (druga čakra) dajejo moč in usmeritve tretji čakri. V sistemu čaker je naloga tretje, da usmeri gibanje v pravo smeri in transformira energijo v zaželeno aktivnost.

S sprejemanjem odločitev spodbujamo našo voljo. Z vajo volje razvijamo individualnost, odkrivamo močne in šibke točke, ter razvijamo moč, ki usmerja naša življenja. Občutek moči ne izhaja iz občutka varnosti, temveč iz pripravljenosti zapustiti varno udobje in se podati v neznani svet. Ko smo soočeni z izivi, smo prisiljeni rasti in krepiti našo mišico moči. 

Avtonomnost je pomemben vidik tretje čakre; pomeni prevzeti odgovornost za svoje lastno življenje. Če samih sebe ne vidimo kot ločenih od okolja, potem ne moremo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. Ostajamo pasivni, neodgovorni, se pritožujemo, prelagamo odgovornost, pričakujemo, da nas bodo drugi izvleki iz položaja. Iz avtonomnosti in individualnosti izhaja proaktivnost - zavestno in odločno pristopati in se "spopasti" z vsem, kar nam prihaja v življenju naproti. 

"Life doesn't happen to you. It happens FOR you!"

Demon tretje čakre je sram. Več kot ga je, manj se počutimo močni, smo pasivni, skrčeni, majhni, odlašamo, prelagamo, raje poslušamo svoje negativne in begave misli kot instinkte spodnjih dveh čaker, iz kjer prihajajo prave želje in strast. Sram vpliva na fizično telo – sesede se samo vase. Gledano s fizičnega vidika se sončni pletež nahaja v najbolj »mehkem« delu telesa (točno v trikotniku pod spodnjimi rebri. Tu ni kosti (razen hrbtenice zadaj), ki bi dajale strukturo in oporo telesu. Kaj ga drži pokonci? Volja. Do življenja. Brez nje se zgrbimo sami vase, pljuča se sesedejo, zaradi česar ne moremo polno dihati, ter glava pade naprej, iz poravnave s celotnim telesom. Ko se to zgodi, iz poravnave celotnega sistema čaker padeta šesta in sedma čakra (zaznava in razumevanje). Zato so pogosto misli in zaznavanje povsem skregane z realnostjo (kar izgleda takole: um muči telo do onemoglosti in sploh ne zazna lakote ali utrujenosti, čustvenih potreb,… hkrati pa ves čas nastajajo misli, ki niso v stiku z realnostjo inso  pogosto negativne in samokritične).

Kaj pomeni preveč energije v tretji čakri? Neprenehna aktivnost in zaposlenost ("če ne delaš nič, si slab človek"), potreba po nadzoru vsega in vseh, sploh samega sebe. Preveč energije v tej čakri pomeni, da jo je nekje premalo. Ponavadi ravno v drugi (kot da bi izklopili občutke in čustva), v četrti (ni nobene prave intimne povezave s soljudmi) in peti (ne govorimo o sebi).

Kaj pomeni premalo energije? Pomanjkanje ognja in energije, slaba samodisciplina, brezvoljnost, pasivnost. Delovanje po pravilih, v varnih okvirih, želja po biti voden in prepustiti odločitve drugim. Brez močne tretje čakre nam primanjkuje moči, da vzamemo življenje v svoje roke. Nimamo energije, da bi presegli gravitacijsko silo spodnjih dveh čaker in ostanemo na mestu ali pa nas brez prave usmeritve premetava skozi življenje.

Povsem možno je imeti hkrati preveč in premalo aktivno tretjo čakro, kombinacij je veliko. Pomembno se je predvsem zavedati, kakšni so znaki energetsko »nezdrave« čakre, jih znati prepoznati pri sebi, ter nekaj ukreniti!

Kaj?

Več gibanja – fizično gibanje spodbudi tok energije po telesu, viša samopodobo in samozavest, krepi fizično telo in preko njega energetsko telo. Še enkrat preberi odstavek o sramu - o sesedanju telesa in kako drži telo pokonci volja. In mišice :) Krepitev mišic našega jedra (trebušne in hrbtne mišice) bo utrdilo tudi našo notranjo mišico moči. In hkrati zares prispevalo k samozavesti in izboljšani samopodobi. 

"Your mind will follow where your body leads. If you are in a bad mood and remember to stand up nice and tall and straight, your mood will automatically lift. And when you are in shape and have tons of energy, you feel like you can take over the world. If you are serious about getting your act together, stop being a lazy cow. Get the blood flowing, eat food that excites you and nourish you, get your breathing deeper. Use your mind, body and soul together to make this thing happen to you."

iz knjige Jen Sincero - You're a badass (poglavje 26)

Postavljanje dosegljivih in realnih ciljev – ter uresničevanje le teh korak za korakom.

Zdravljenje metabolizma – notranji ogenj je povezan ravno z delujočo presnovo, ki z lahkoto odstranjuje iz telesa strupe.

Zavedati se pomena preveč aktivnega telesa in se znati umiriti, sprostiti, popustiti in prepustiti. Spustiti nadzor, ki ga vršimo nad telesom, znati poslušati, kdaj se moramo umiriti in dati telesu in nam potreben počitek.


Na začetku leta smo začeli na vadbah joge z energetskim sistemom človeka. Vsak teden ena čakra, malo bolj poglobljeno, z asanami, ki podpirajo uravnovešeno delovanje posameznega energetskega kolesa (= chakra v sanskrtu). 7 tednov, 7 glavnih čaker. Kot dopolnilo in za ponovitev in razširitev obzorji nekaj tudi na blogu.
Večino gradiva črpam iz res super knjige Eastern Body, Western Mind, avtorice Anodea Judith.

Spolna čakra: čustva, užitek, premikanje in spremembe

»Telo ne pozna meril. Ne gre za velikost, obliko ali leta starosti, tudi ne, ali ima vsega po dvoje, kajti nekatera nimajo. Bistveno je, ali čuti, ima pravi stik z užitkom, s srcem, z dušo, z divjim. Ima srečo, radost? Se lahko giblje, pleše, poskakuje, ziblje, suva? Samo to je pomembno.«

(Ženske, ki tečejo z volkovi, str. 198)

S trdnega in stabilnega (prva čakra) prehajamo v tekoče premikanje. Element druge čakre je voda, brez katere ni življenja. Sploh pa ni sočnega življenja. Druga čakra (svadhisthana ali sladkost) je center občutij in čustev, užitka, premikanja in sprememb.

Glavni namen druge čakre je, da spodbudi gibanje, iz nje izhaja pravica čutiti. Narekuje nam, da se spustimo in prepustimo, saj spremembe spodbujajo našo zavest in rast. Spustimo tok dinamične energije, da zaokroži po telesu in sprosti vse trdo, ter nas usmeri v smeri želj in užitka.

To je namreč sedež naših najglobljih želja. Če so iz prve čakre postavljeni varni in stabilni temelji, si upamo sanjati, si upamo želeti in graditi na njih navzgor in na široko in naprej. Želje so dušni impulzi, ki nas spodbudijo k spremembi, da se premaknemo naprej v smeri nečesa večjega.

Drugo čakro si lahko predstavljamo kot informacijsko središče za vse informacije iz zunanjega sveta. S čutili sprejmemo informacije o zunanjem svetu, se z njim povežemo, ter preko čutov razlikujemo med bolečino in užitkom. Torej med tem, česa se bomo ogibali in kam se bomo raje usmerili.

Druga čakra je tudi sedež čustvom. Lahko bi jih poimenovali kar jezik duše, ki ga govorimo preko telesa. Izbiramo sicer lahko, kako se bomo na njih odzvali, vendar imajo občutki in čustva svoje življenje in težko jih povsem ustavimo. Pomislite, kako težko je biti resnično povsem na miru, ko ste jezni, razburjeni ali navdušeni in resnično veseli. Vendar tudi to se zgodi – čustva zamrznemo v svoje telo. Stisnemo čeljust, začnemo plitvo dihati, zatrdimo vrat in ramena. Zato je gibanje telesa in zavestno »osvobajanje« različnih potlačenih čustev iz našega sistema še kako pomembno za sprostitev napetosti.

Demon druge čakre je krivda, ki jo pogosto občutimo, ko delamo nekaj, kar naj ne bi smeli. Torej del nas zamrzne in ni polno prisoten v dogajanju (ker tega itak ne bi smeli početi). Ko je krivda prisotna, imamo občutek, da moramo izbrati med enim in drugim in razmišljamo črno-belo. V tistem trenutku sta naš razvoj in rast omejena na dve možnosti, naše doživljanje je zožano. Ko se spopadate s krivdo, razmislite o svoji drugi čakri in kako skrbite zanjo. Kdaj ste nazadnje prosto premikali telo, kdaj ste resnično uživali, ali čutili strast? Kakšne so vaše želje najglobje želje? Kako izražate čustva (in ali jih)?

Za vračanje in uravnovešanje energije druge čakre priporočajo ples. In to ples, kjer si date duška, kjer si dovolite prosto premikanje, kjer resnično uživate v glasbi in dovolite, da vas ta ponese. Ker se druga čakra nahaja v predelu naših kolkov in medenice, so vse asane, kjer se potopimo v svoje kolke, super. Odpiranje kolkov (asana goloba, nizek lunge), predkloni, tekoče gibanje, vse to spodbuja pretok skozi drugo čakro. 


V začetku januarja smo začeli na vadbah joge z energetskim sistemom človeka. Vsak teden ena čakra, malo bolj poglobljeno, z asanami, ki podpirajo uravnovešeno delovanje posameznega energetskega kolesa (= chakra v sanskrtu). 7 tednov, 7 glavnih čaker. Kot dopolnilo in za ponovitev in razširitev obzorji, nekaj tudi na blogu.
Večino gradiva črpam iz res super knjige Eastern Body, Western Mind, avtorice Anodea Judith.

Korenska čakra: varnost, stabilnost, trdnost, dom, družina

Korenska čakra  postavlja temelje celotnemu sistemu čaker. Samo ime pove, da so to naše korenine (muladhara v sanskrtu  pomeni korenina): predstavlja varnost, stabilnost, trdnost, povezana je z domom in družino.  Njen element je zemlja, skozi korenine se prizemljimo – postavimo se na svoje lastne noge in na njih trdno stojimo. Temelji so tisti, ki narekujejo, kakšna je struktura nad njimi, kaj lahko prenese, kako visoko se lahko gradi.

korenska

Pravica, ki izhaja iz prve čakre: biti tu in imeti vse, kar potrebujemo za preživetje. (Ne toliko v smislu pravega življenjskega preživetja, temveč bolj v smislu razvijanja svojih potencialov, tistega, zaradi česar smo na svetu).

S prvo čakro je povezano telo in naše neposredno fizično okolje – skrb za telo in skrb za okolje jo krepita. Kakšen je vaš osebni prostor, v katerem preživljate svoje dneve? Kako urejen je vaš dom in kakšnega bi si želeli? Kako skrbite za svoje telo? Kaj vnašate v svoje telo (hrana, tekočina, substance,…)?

Kadar ima korenska čakra uravnoteženo energijo, potem čutimo notranjo varnost in stabilnost ter dobro skrbimo za svoje telo in neposredno fizično okolje.

S prvo čakro so povezane meje. Fizični svet, ki ga poznamo, je zamejen – vsak objekt je specifičen, celosten in lahko ga je definirati. Zelo preprosto lahko to prevedemo na svoje lastno življenje: če imamo dobro postavljene meje, vemo, kdaj smo celostni, kdaj je česa dovolj in kaj je tisto, kar nam manjka. S tem je povezanih mnogo stvari: od prenajedanja ali stradanja, do odnosov, ki nam ne služijo, a se jih še vedno oklepamo,…

Postaviti meje je zdravo, možno pa takrat, ko zaupamo v svojo lastno varnost in to, da smo dovolj. Nismo odvisni od drugih, lahko se umaknemo iz odnosa, znamo reči dovolj pri prenajedanju, lahko se postavimo na svoje lastne noge, znamo ceniti in zahtevati za svoje delo plačilo, ki si ga zaslužimo.

Demon prve čakre je strah, ker zamaje naše temelje. Dlje časa prisoten strah povzroči to, da smo nemirni in da se ne moremo sprostiti, varnost, ki smo jo čutili, izpuhti. Premagovati strah pomeni krepiti prvo čakro. Samega strahu nikoli ne bomo mogli premagati, bi bilo tudi nesmiselno, saj je v samem bistvu strah pomemben. Ker skrbi za našo samoohranitev, nam daje vedeti, da smo pomembni in je naš zaveznik. Vendar pa je pogosto strah neutemeljen in posledica prepričanj, da se bo zgodilo nekaj slabega. Zato je dobro pogledati in razumeti svoj strah – od kod prihaja, kako nam služi v danem trenutku in kakšen je naš odziv nanj.

K prvi čakri pašejo stopala in noge. Masiranje stopal, hoja, dobesedno stati na lastnih nogah pomeni spet vrniti energijo v čakro, ki se nahaja na dnu naše hrbtenice. V jogi so to stoječe asane (bojevnik 1 in 2) in ravnotežnostni položaji (drevo). 

The frequency of home is what we feel when we are deeply at home within ourselves. When we find ourselves in good alignment and we feel our consciousness right in thecenter of ourselves, that’s home.... In that “home” state, even in the presence of confusion or distress, we can intuit the traces of a path forward. We can relax into a vision that opens us, guides us, invites us to our highest potential...
To feel at home in your body at any age, finding your home frequency is top priority, day-to-day. We must be home in order to receive guidance, vision, wisdom from our highest selves. When we’re at home, we have the capacity to see the value of new ideas, and move away from our unconscious tendencies to see differently, and with more clarity.
— Elena Brower http://elenabrower.com/listen-closely/the-frequency-of-home

V začetku januarja smo začeli na vadbah joge z energetskim sistemom človeka. Vsak teden ena čakra, malo bolj poglobljeno, z asanami, ki podpirajo uravnovešeno delovanje posameznega energetskega kolesa (= chakra v sanskrtu). 7 tednov, 7 glavnih čaker. Kot dopolnilo in za ponovitev in razširitev obzorji, nekaj tudi na blogu.
Večino gradiva črpam iz res super knjige Eastern Body, Western Mind, avtorice Anodea Judith.

 

Zapestja, kolena in druge skrivnosti z delavnice

Začetek decembra sem izkoristila za 30-urno intenzivno delavnico na temo poravnav in naravnav. Zelo preprosto slednje pomeni, kako različna telesa "pašejo" v posamezen jogijski položaj. 

Kaj sem odnesla?

  • Tudi če hočemo telo poravnati (ang. alignment), ne bo nikoli ravno, čeprav beseda sama tako hoče. Slovenska skriva besedico ravnina, angleška opisuje ravne linije.  Telo pa nikoli ne bomo dobili po naravni poti v ravno linijo. Zato je treba upoštevati naravne krivine telesa, ko se postavljamo v asano. Mogoče nikoli ne bo naš položaj izgledal tako, kot tisti s spleta. Bo pa za nas veliko bolj prijazen, prijeten in zdrav.
  • Sklep mezinca je med manj trdnimi. Zato zelo razprti prsti med vadbo joge lahko oslabijo vezi v sklepih najmanjšega prsta na roki. Zdaj se učim dlani zmerno polagati na blazino. Opora je še vedno ista, zapestja pa so nam bolj hvaležna, saj preveč razprti prsti povzročijo pritisk in zmanjšajo prostor v zapestju. Glede na to, da si želimo delati jogo še kar nekaj desetletij in hkrati tudi nemoteno uporabljati zapestja za normalno življenje, vzamem vsak dobronameren nasvet. 
  • Kolena so ustvarjena zato, da so pokrčena. In pika.
  • S poravnavami ustvarjamo meje. Med drugim tudi za vse nas, ki gremo včasih predaleč, ker nam telo to naravno dopušča.
  • Z zavestnimi poravnavami ustvarjamo zavestne odnose med posameznimi deli telesa, kot tudi med nami samimi in telesom.
  • Narejeni smo, da pašemo skupaj – posamezni deli telesa se res enkratno sestavijo skupaj – pazduhe in kolena so že en tak primer.
  • Zmernost. V vsem. V jogijski praksi, v ponovitvah, v izbiri tehnike, v sledenju učiteljem, v življenju nasploh.
  • Spraševanje, veliko spraševanja. Ne bodite zadovoljni s prvimi odgovori, bodite dvomljivi, ne sledite slepo, ampak se o vsem vprašajte, raziskujte in ostanite radovedni.
  • In če se delavnica dogaja na predpraznični večer, se celih pet minut nameni opazovanju motorističnega sprevoda Miklavžev na ulicah pod yoga studiom.


Dihanje pri jogi je biofeedback

Biofeedback je tehnika, pri kateri lahko vplivamo na svoje telo in zdravje ter ga izboljšamo na podlagi signalov naših lastnih teles. Na področju psihologije se uporablja biofeedback za sprostitev napetosti, pri obvladovanju bolečin ali pri premagovanju anksioznosti.

Zagotovo ste biofeedback že uporabili pri sebi – ko stopite na tehtnico ali si izmerite temperaturo, razberete signale, ki vam jih sporoča telo. In njim primerno lahko odreagirate – če imate vročino, si skuhate čaj in greste počivat. Če tehtnica kaže preveč ali premalo, temu primerno prilagodite vnos hrane in telesno aktivnost.

No, za biofeedback v klinični praksi se uporabljajo naprave, ki delujejo kot šesti čut in dovolijo osebi »videti« ali »slišati« telesne procese. Recimo, naprava »bere« električni signal mišic. Prevede jih tako, da se ob napetosti oglasi zvočni signal. Preko sproščanja mišice oseba vpliva na zvočni signal in ga ob popolni sproščenosti povsem utiša. In temu lahko brez problema rečemo trening, naprava pa je naš trener. Večina uporabnikov biofeedbacka se tako natrenira sprostit ali spremeniti svoje vedenje.

Pri fizični vadbi joge imamo tudi ves čas biofeedback. To je naš dih.

Pri večini jogijskih vadb se spodbuja dihanje nos-nos. Tako dihanje pomaga obdržati in dvigati energijo v telesu. Če jogijska vadba postane prezahtevna, se poveča frekvenca našega diha in verjetno morate odpreti usta, da dovolite večji dotok kisika v vaše telo. Pri čemer pa vdihovanje skozi usta v telesu sproži kar nekaj stresnih odgovorov, kar pa je v nasprotju z jogijsko prakso in sprostitvijo.

Pri jogi se, preden odpremo usta in začnemo hlastati za zrakom, poslužimo drugega: prilagajamo našo fizično prakso.

Upočasnimo, spremenimo, prilagodimo našim trenutnim telesnim in mentalnim ter tudi emocionalnim zmožnostim (se srečamo točno tam, kjer smo). Ko postanemo v naši praksi joge močnejši in tudi ko povečamo našo pljučno kapaciteto, lahko jogijska praksa postane zahtevnejša. Kljub vsemu bomo ohranili sproščeno dihanje nos-nos.

Tako je dih pri jogi ko biofeedback v psihologiji – pošilja nam signal, kje je naše telo v danem trenutku. In ker želimo obdržati dih sproščen in globok (brez odpiranja ust), potem prilagodimo prakso. . Ker je dih precizna biofeedback naprava, ki jo vsekakor moramo upoštevati. 

Joga in GABA (ali kako je joga povezana s kemijo v naših možganih)

Vse bolj jasno je, da redna vadba joge zmanjšuje anksioznost in blaži simptome depresije. Kako pa to dejansko deluje?

1722cf030628037a48c8a7447e22d6a1.jpg

Redna vadba joge (ki sploh ni treba, da je intenzivna), povzroči sprostitev GABA v naših možganih. Gaba so zelo preprosto nevrotransmitorji (prenašalci signalov med nevroni) in pomagajo pri regulaciji možganske aktivnosti. Za razliko od ostalih nevrotransmitorjev (adrenalin, dopamin,…) delujejo gaba pomirjevalno – upočasnjujejo nevronsko aktivnost. Kot da bi vse skupaj malce zaustavljali - brez njih bi bilo v naših možganih vsega preveč in zelo intenzivno. Z nizkimi vrednostmi gaba sta povezana depresija in anksioznost. Lahko si predstavljate, da če je teh "umirjevalcev" v možganih premalo,  potem nam misli švigajo s svetlobno hitrostjo, nemirni smo, zaskrbljeni, občutljivi, prestrašeni,...

Ugotovili so, da že ena ura efektivne vadbe joge poveča nivo gaba v možganih*. Raztezanje, dihanje, osredotočanje, ki ga s skupno besedo imenujemo joga, pošlje našim možganom signal, da sprostijo v sistem koktajl pomirjujočih kemikalij. Ki pa igrajo svojo vlogo še nekaj ur po jogi (ugotavljajo, da je gaba v telesu celo za četrtino več eno uro po vadbi joge!).

Zagotovo tudi vemo, da povezave v možganih uporabljajo kemične signale, da se okrepijo in prestrukturirajo, da kar naprej ustvarjamo nove »signalne« poti in utrjujemo stare. Tako bi lahko zaključili (čeprav to še ni povsem potrjeno), da povečano sproščanje gaba v možganih (torej redna vadba joge na primer) v daljšem časovnem obdobju pomaga možganom, da ustvarijo in utrdijo nove poti, ki povežejo možgane v sproščeno in umirjeno gmoto :)

* V primerjavi s hojo ali lažjo telesno vadbo. 

 

Prej in (potem) vmes

Strešica zame 4 leta nazaj. Fotografirala pa sem se, ker nisem vedela, kaj počnem, čutilo pa se ni povsem okej. Doma, z vadbo na internetu, ko sem šele začela odkrivati, da je lahko joga mnogo več kot predstava (in vadba), ki je bila do tedaj v moji glavi in življenju (zelo sproščujoče, raztegi, dihanje, brez pretiranega napora, …). In takih fotografij (sebe, zvite v strešico, ker nisem uspela ugotovit, kaj delam narobe) imam od tistega dneva ogromno.

Prej in vmes

Prej in vmes

Ko sem začenjala z jogo, so bile nekatere asane zame res mačji kašelj (recimo vsi zakloni – backbandi – ki sem jih pretihotapila v skoraj vsak položaj). Pač, puf, sem se vrgla v ramena ali ledvena vretenca, spodnja rebra so zazevala navzven, in sem bila. Sicer malo zvita, ampak v asani. Da bi pri tem sploh pomislila na kakršne koli mišice jedra, je bilo popolnoma brez veze. Da bi med seboj povezala spodnji in zgornji del telesa, v skupno energetsko celoto, ki fantastično sodeluje v položaju, je bilo kar nekaj let oddaljeno od mene (pa še vedno je, da ne bo pomote). Da bi razumela, da se zakloni dogajajo v zgornjem delu hrbtenice in se ledveni del pravzaprav podaljšuje (in ne da se sedem vanj), je bila znanstvena fantastika, čutiti kaj takega v telesu pa: Kaj?!

Before you’ve practiced, the theory is useless. After you’ve practiced, the theory is obvious.
— David Williams

Zato je ta zgornja misel kot nalašč. Joga je praksa, vsak dan sproti. Ker ko sem začela pod budnim očesom izkušenejših od mene, so se stvari spremenile. Strešice v trenutku ni bila več udobna (oh, kako super visenje v ramenih in odpiranje prsnega koša), ampak aktivno osredotočanje na trebušne mišice, pospravljanje spodnjih reber nazaj noter, hkrati iskanje dolge, ravne hrbtenice, pri čemer so noge nehale sodelovati že zdavnaj in se začele pritoževati, iskanje prostornosti v ramenih in vratu in iskanje moči v ramenskem obroču in aktivnih rokah ter dlaneh, ki pa so takrat vedno bolj glasno vpile samo še: A se hecaš? In tako je bilo skoraj v vseh asanah.

In resnično je teorija brez veze, dokler ne izkusiš vsega na svoji lastni koži (pravzaprav, pod svojo lastno kožo). Vsake toliko se zgodijo aha-momenti. Ponavadi se navzven sploh ne vidi, za zunanjega opazovalca je, kot da se ne bi nič zgodilo. Spremeni se kvaliteta določenega položaja, ah kje, spremeni se kvaliteta določenega izjemno majhnega dela določenega položaja. V tistem trenutku si lahko še rečeš: Aja, to so mislili! Ker naslednji, ki pride za tem, je spet samo praksa, brez teorije. 

Hvaležnost se da natrenirat

Vzemite si trenutek in pomislite, za kaj vse ste hvaležni? Kdaj ste nazadnje dobili kaj v dar, je kdo naredil uslugo za vas, bil do vas prijazen? Ali pa ste bili preprosto hvaležni zaradi preprostih majhnih vsakodnevnih stvari? Kateri so bili tisti dogodki, ki so v vas spodbudili občutke hvaležnosti?

V zadnjih letih je psihološke znanstvene kroge začela hvaležnost precej zanimati. Kot se spodobi za vsak malce bolj zanimiv konstrukt, so prišli na plan s kupom različnih teorij in razlag. Vendar pa ne glede na to, kako hvaležnost definirajo in kam jo uvrstijo (čustvo, poteza, vrlina,…), prihajajo do podobnih ugotovitev: hvaležnost se neverjetno povezuje s samo pozitivo.

Kljub temu da je hvaležnost nekaj, kar vsi občutimo, jo nekateri občutijo pogosteje kot drugi, tudi intenzivneje in neodvisno od različnih življenjskih situacij, v katerih se znajdejo. Ugotavljajo, da tisti ljudje, ki pogosteje in intenzivneje doživljajo hvaležnost (recimo so hvaležni vsaj enkrat na dan za drobne stvari vsakdanjika), poročajo, da so bolj zadovoljni, srečni, optimistični, manj depresivni in doživljajo manj negativnih čustev. Pa še bi lahko naštevali!*

In razmišljanje od tu naprej je precej preprosto (pa še jaz ga bom malce poenostavila, saj veste, v teoriji ni nič zelo preprosto :) ) – če sta srečno življenje in zadovoljstvo tako povezana s hvaležnostjo, dajmo natrenirat hvaležnost, in dobili bomo srečno življenje. Sliši se kot pravljica! Če pa nadaljujem s tem, da pri zdravljenju depresije v klinični praksi uporabljajo hvaležnostne intervencije, ki dejansko na zelo preprost način izboljšujejo stanje in zmanjšujejo depresivne simptome, potem pa zadeva ni več tako zelo utopična in oddaljena.

Okej, pa da gremo kar k bistvu, zato da začnete lahko trenirat hvaležnost kar tu in zdaj. In preizkusite na sebi, če deluje :)


Hvaležnostna intervencija 1: 3 STVARI

Vsak večer pred spanjem zapišite tri stvari, za katere ste hvaležni.

To je to :) Preprosta in lahko dostopna tehnika, ki vzame malo časa. Priporoča se, da zapisujete hvaležnosti daljše obdobje (recimo 21 dni), ter da se potrudite vsak večer napisati druge od tistih, ki ste jih že.


Hvaležnostna intervencija 2: SEZNAM

Napišite seznam vseh stvari, ki se jih spomnite, za katere ste hvaležni ta hip zdaj.

Ta tehnika se priporoča za izboljšanje trenutnega počutja, dvig energije in naj bi najbolje delovala, ko vas prevzemajo skrbi, vas je strah glede prihodnosti ali sedanjost ne izgleda najbolje.


Tako, to sta le dve najbolj klasični tehniki, ki se široko uporabljata in sta tudi največkrat uporabljeni v raziskovalne namene. Obstaja jih še veliko, zanimivih in bolj kompleksnih, pa vprašalnikov, da vidite, kje ste s hvaležnostjo.

Seveda ima vsaka stran dve plati in tudi pri hvaležnosti bi bilo govoriti o teh tehnikah kot o »najbolj uspešnih intervencijah pozitivne psihologije« prehitro**. O tem kdaj drugič, ker sedaj bi bilo vsega preveč :)  In ker je hvaležnost meni ljuba (in diplomska) tema in lahko razpredam o njej na dolgo in široko.

 

 

* Bolj hvaležni ljudje so tudi: bolj družabni in odrti, so bolj privlačni za romantične partnerje in prijatelje, imajo boljše medosebne odnose, lažje odpuščajo in so hitreje pripravljeni pomagat, so manj materialistični, manj ljubosumni, poročajo o večjem nadzoru nad svojim lastnim življenjem, so optimistični glede prihodnosti in imajo več pozitivnih avtobiografskih spominov.

**  Ta članek povzema vse do leta 2010. Iz tu sem si dovolila vzet navedeno. Pa tu imate potem vse naprej razloženo. Lahko večerno branje, pa to :)