Prej in (potem) vmes

Strešica zame 4 leta nazaj. Fotografirala pa sem se, ker nisem vedela, kaj počnem, čutilo pa se ni povsem okej. Doma, z vadbo na internetu, ko sem šele začela odkrivati, da je lahko joga mnogo več kot predstava (in vadba), ki je bila do tedaj v moji glavi in življenju (zelo sproščujoče, raztegi, dihanje, brez pretiranega napora, …). In takih fotografij (sebe, zvite v strešico, ker nisem uspela ugotovit, kaj delam narobe) imam od tistega dneva ogromno.

 Prej in vmes

Prej in vmes

Ko sem začenjala z jogo, so bile nekatere asane zame res mačji kašelj (recimo vsi zakloni – backbandi – ki sem jih pretihotapila v skoraj vsak položaj). Pač, puf, sem se vrgla v ramena ali ledvena vretenca, spodnja rebra so zazevala navzven, in sem bila. Sicer malo zvita, ampak v asani. Da bi pri tem sploh pomislila na kakršne koli mišice jedra, je bilo popolnoma brez veze. Da bi med seboj povezala spodnji in zgornji del telesa, v skupno energetsko celoto, ki fantastično sodeluje v položaju, je bilo kar nekaj let oddaljeno od mene (pa še vedno je, da ne bo pomote). Da bi razumela, da se zakloni dogajajo v zgornjem delu hrbtenice in se ledveni del pravzaprav podaljšuje (in ne da se sedem vanj), je bila znanstvena fantastika, čutiti kaj takega v telesu pa: Kaj?!

Before you’ve practiced, the theory is useless. After you’ve practiced, the theory is obvious.
— David Williams

Zato je ta zgornja misel kot nalašč. Joga je praksa, vsak dan sproti. Ker ko sem začela pod budnim očesom izkušenejših od mene, so se stvari spremenile. Strešice v trenutku ni bila več udobna (oh, kako super visenje v ramenih in odpiranje prsnega koša), ampak aktivno osredotočanje na trebušne mišice, pospravljanje spodnjih reber nazaj noter, hkrati iskanje dolge, ravne hrbtenice, pri čemer so noge nehale sodelovati že zdavnaj in se začele pritoževati, iskanje prostornosti v ramenih in vratu in iskanje moči v ramenskem obroču in aktivnih rokah ter dlaneh, ki pa so takrat vedno bolj glasno vpile samo še: A se hecaš? In tako je bilo skoraj v vseh asanah.

In resnično je teorija brez veze, dokler ne izkusiš vsega na svoji lastni koži (pravzaprav, pod svojo lastno kožo). Vsake toliko se zgodijo aha-momenti. Ponavadi se navzven sploh ne vidi, za zunanjega opazovalca je, kot da se ne bi nič zgodilo. Spremeni se kvaliteta določenega položaja, ah kje, spremeni se kvaliteta določenega izjemno majhnega dela določenega položaja. V tistem trenutku si lahko še rečeš: Aja, to so mislili! Ker naslednji, ki pride za tem, je spet samo praksa, brez teorije.